Ob nakupu izdelkov za osebno nego je potrebno preveriti, ali so primerni za vegane. Samo spodnje oznake zagotavljajo, da izdelki niso bili testirani na živalih ali da ne vsebujejo sestavin živalskega izvora.
Testiranje na živalih je povsem nepotrebno
Ko sem pred leti na problem testiranja na živalih opozorila svojo mamo med kupovanjem šampona, mi je ta začudeno odvrnila: "Saj jim samo netestirane šampone nanašajo na dlako!" Zagovornik pravic živali bi že s tem imel težave, vendar je problem v resnici še veliko hujši.
Zakonodaja, ki ureja testiranje na živalih, znano kot vivisekcija, je napisana preveč prijazno apetitom podjetij, ki jih zanima le zaslužek. Najnovejši predlog zakonodaje (EU 2010/63) na primer v 3. odstavku 3. priloge kot dovoljeno ravnanje z "odsluženo" živaljo dopušča "prisilno plavanje do dokončne izčrpanosti". To pomeni, da podjetjem ni potrebno plačevati za bolj humano evtanazijo, ampak lahko živali po trpinčenju le utopijo.
Humano testiranje ne obstaja
Testiranje šampona na živalih je vse prej kot šamponiranje dlake z nepreverjenimi šamponi. Kozmetična industrija mora za vsako novo sestavino in različne kombinacije že preverjenih sestavin ugotoviti, ali so lahko nevarne človeku. Za vsako dražečo sestavino pa je treba ugotoviti, v kakšni koncentraciji je še dopustna za uporabo. To se ugotavlja tako, da se z injekcijo v živali vbrizgava koncentrat nepreverjene sestavine, za katero obstaja velika verjetnost, da je dražeča že v majhnih količinah.
Kako testirajo na živalih?
Sestavine maskar se vbrizgavajo v oči, saj je nujno vedeti, ali dražijo oči. Veliko število žensk je že kdaj uporabilo maskaro, ki jim je povzročala draženje oči. Da je takšna maskara s še sprejemljivo količino dražečih snovi lahko prišla na police trgovin, je vsak dan moralo v oči koncentrat teh snovi dobiti veliko zajcev.
Dražeče sestavine, ki v cenenih kremah za zobe ustvarjajo občutek svežine, testirajo tako, da jih živalim vbrizgavajo v usta. Ker so usta organ za prehranjevanje, si lahko le predstavljamo kako – če sploh – se lahko trpinčena žival prehranjuje.
Šamponi morajo dišati, se peniti in očistiti lase. V želji po vsakič novi teksturi in vonju, so živali trpinčene z injekcijami in oblogami koncentrata sumljivih sestavin. Ne le, da trpijo za kronično srbečico, veliko jih ostane brez dlake, s poškodovano kožo in hudimi vnetji.
Alternativo smo poznali že desetletja
Za testiranje na živalih poznamo alternativo. Že pred desetletji je kot alternativo testiranju na živalih gibanje transhumanistov predlagalo testiranje na umetno vzgojenih človeških tkivih. Potrebno znanje za njihovo vzgojo (na primer kože) ima človeštvo že kar nekaj časa. Odkar je v Evropi prepovedano tržiti na živalih testirane kozmetične izdelke, so kozmetična podjetja prisiljena to tehnologijo tudi uporabiti. Pri tem je zanimivo, da cena kozmetike ni zrasla, ampak ostala enaka, kar pomeni, da za trpljenje živali ni bilo niti argumenta predrage kozmetike.
Veganska kozmetika ni le modna muha
V vlažilnih kremah našli kokošji kostni mozeg.
"Ko sem nehal uživati živalske sestavine, nisem nikoli več imel težav z aknami," je v intervjuju za Peto povedal Woody Harrelson, filmski zvezdnik in dolgoletni vegan. Po tej logiki deluje veganska kozmetika. Če živalski izdelki škodujejo telesu od znotraj, zakaj bi škodljive sestavine vnašali od zunaj?
Nad stanjem v kozmetični industriji niso ogorčeni le aktivisti za pravice živali, temveč tudi kozmetični strokovnjaki. Neverjetno je, da v 21. stoletju poteka akcija za označitev kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo sledi ščurkov. V kozmetiki pa najdemo še veliko več: polževo sluz, kokošji kostni mozeg ter odpadne maščobne stranske produkte.
V kremah proti staranju kostni mozeg in sluz
Kokošji kostni mozeg boste našli v vlažilnih kremah proti staranju pod oznako "glucosamine". Zakonu je namreč zadoščeno, če je med sestavinami naveden glukozamin – kokošji kostni mozeg je odličen vir le-tega – ne pa tudi izvor posamezne sestavine. Na podoben način v kreme proti staranju pride polževa sluz, ki dela kožo mehko in voljno. V kremah jo najdete pod oznako "KNU".
Tudi rdeča šminka ni nedolžna
Če imate doma kakšno rdečilo, preverite, ali je med sestavinami naveden karmin oziroma "carmine". Pridobiva se namreč iz posebnih hroščev, ki se prehranjujejo s kaktusi. Te delavci poberejo s kaktusov in jih dajo posušiti, posušene pa zmeljejo v stvar, ki jo kozmetična industrija poimenuje kar »carmine«. Od leta 2011 sicer poteka akcija za označitev izdelkov, ki vsebujejo žuželke, vendar je zaenkrat še neuspešna.
Emulgator iz živalske maščobe
Ameriško združenje za varno kozmetiko Skin Deep Cosmetic Safety pa je odkrilo še bolj pretresljiv podatek. Kot emulgator za mila in šminke se uporablja odpadna živalska maščoba. Ta emulgator namreč prihaja iz stranskih proizvodov prekuhavanja mesa. V želji po še večjem dobičku bi naj po poročanju SDCS obdelovali meso s pretečenim rokom trajanja, evtanazirane živali in celo živali, ki jih povozijo avtomobili.
Alternative obstajajo
Znanstveniki imajo vso potrebno znanje za ustvarjanje bolj humanih kozmetičnih sestavin. Do nedavnega je bila kot stabilizator parfumov v kozmetičnih izdelkih uporabljana semenska tekočina morskih kitov. Ko je prišel podatek v javnost, je zaradi pritiska aktivistov in zgroženosti javnosti prišlo do umika te sestavine iz kozmetičnih izdelkov in prepoved njene nadaljnje uporabe. Kozmetična podjetja z visokimi standardi etične drže se uporabi teh sestavin skrbno izogibajo, pri tem pa ni nujno, da je njihova ponudba draga. Med cenejšimi ponudniki je na primer blagovna znamka Alverde.