FOTO: Nena Rajšek, Andraž Simončič

 

Na lep poletni dan, med sladkanjem s tortico v mariborski slaščičarni, sem po krasnem spletu okoliščin spoznala lastnico veganske kavarnice, Neno Rajšek. Ko sem jo vprašala, kaj jo še poleg vodenja slaščičarne veseli, mi razloži, da skrbi za rešene živali, ki so bile bodisi odslužene bodisi namenjene za zakol. Živali živijo na posestvu Malega raja, ki je neprofitna organizacija in temelji na izboljšanju dobrobiti konj ter drugih živali. Nena, ki je tudi vodja posesti, mi pojasni, da je z jahanjem konj začela že pri šestih letih ter intenzivno trenirala slabih dvajset let. Preko biotehniške šole je opravila program nacionalne poklicne kvalifikacije in tako postala strokovna delavka v konjeništvu. Prelomnica njenega življenja je bilo spoznanje, da je z jahanjem svojemu konju prej škodovala kot koristila, zato je z ježo na klasičen način prenehala.
Konji so čredne živali, ki se v naravnem okolju družijo z drugimi člani svojih velikih skupin, se pasejo na travnikih, prepotujejo velike razdalje, se igrajo in si dvorijo. Imajo določene potrebe, želje in interese, ki pa jih v našem okolju ne morejo zadovoljiti, saj ljudje do njih gojimo svoja pričakovanja in zahteve.
Ali je jahanje konjev kruto? Ali je jahanje za konje boleče? Ali obstaja etični način jahanja konjev? Ali je konjeništvo živalim prijazna dejavnost? Še pomembnejše vprašanje, ki si ga moramo na tem mestu postaviti, pa je: Ali je konjem sploh namenjeno, da jih jahamo?

Največja organizacija za pravice živali PETA razlaga, da če si iskreno priznamo, je odločitev o jahanju sprejel le eden od udeležencev, to je človek, kjer pa drugi udeleženec, torej konj, od tega nima skoraj nič koristi. Konji si zaslužijo živeti, kot jim je narava namenila. Z njimi se v naši oskrbi lahko povežemo in vzpostavimo smiseln in obojestransko koristen odnos, tako za človeka kot tudi za konja. Za ta odnos pa plezanje na njihove hrbte ni potreben.
Ren Hurst, nekdanja trenerka konjev, specialistka za nego kopit ter avtorica knjige Riding on the Power of Others: A Horsewoman's Path to Unconditional Love, pojasnjuje, da imamo ljudje temeljno odgovornost neizkoriščati živali, še posebej tistih, ki nimajo lastne izbire in nadzora nad odločitvijo, ali bi z nami sploh živele ali ne. Če želimo z živalmi ravnati etično ter jih tako sprejeti kot nam enakopravne in ne podrejene, moramo izpodbiti svoje stare vzorce razmišljanja. Ren, ki poziva h koncu ježe konjev, je po dvajsetih letih zapustila poklicni svet konjeništva z namenom ustanovitve zatočišča za konje.

Skozi zgodovino so se konji uporabljali v različne namene kot so vojskovanje, prevoz, trgovanje, kmetovanje ter vleka prevoznih sredstev. Konjeništvo je široka dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo jahačev, z vzrejo in dresuro konj, z organizacijo konjskih dirk in drugim. Danes vključuje rabo konjev predvsem za delovne namene (npr. v policiji), rekreacijske dejavnosti, umetniške in kulturne dejavnosti ter športna tekmovanja.
Razlikujemo tudi med vzrejo športnih konjev in konjev, namenjenih za zakol. Konje za zakol vzrejajo kmetje, med tem ko se vzreditelji športnih konjev z njimi ukvarjajo bolj pedantno. Namen slednjih je narediti selekcijo za vedno boljše in hitrejše živali. Tiste »slabše« se proda šolam jahanja in začetnikom, tisti »boljši« pa so namenjeni tekmovanjem.
V konjeništvu velja prepričanje, da mora biti konj redno vpet v sistem dela, da »ostaja v kondiciji«, da mu »po glavi ne gredo bedarije«, da »preprečimo njegove poškodbe«. Športni oz. šolski konji so deležni večurnih treningov dnevno, kar ima na dolgi rok resne fizične ter psihološke posledice. Jahanje od nekdaj spremljajo pogovori o boljših ali slabših metodah ter o boljši ali slabši opremi namenjeni tovrstni rekreaciji. Znanost in medicina pravita, da moramo nujno minimalizirati škodo, ki jo konju naredimo, z namenom, da uporabo konja lahko podaljšamo. Smernice za minimaliziranje škode na konja se konstantno postavljajo na novo, kjer še vedno ni neke tiste prave formule, s katero konjem sploh ne bi škodili. Na tem mestu pa spregledamo pomembnejše vprašanje, ali so konji sploh namenjeni jahanju?

 

FOTO: Nena Rajšek, Andraž Simončič

 

Fizične posledice jahanja

Konji v celoti fizično dozorijo šele med šestim in osmim letom. Jahanje škoduje njihovemu okostju ter povzroča poškodbe mišic in tkiv. Pri konjih tako prihaja do gibalnih težav, zategnjenosti mišic, natrganin živcev, strganin tetiv, zatekanja nog, artritisa na sklepih ter drugih poškodb.
Ali konja jahanje boli? Odgovor je da, konja v večini primerov jahanje boli, razen pri specifičnih metodah, ki se le redko prakticirajo. Boli ga praktično celo telo, predvsem pa usta, vrat, zatilje, hrbet, križ in noge. Konj zna zelo dobro skrivati bolečino, saj če v naravi zaostane poškodovan za čredo, to zanj pomeni zagotovo smrt.

 

Vpliv konjske opreme:

• Sedla povzročajo omejen pretok krvi, kar vodi v nekrozo – odmrtje kože in mišic. Brez sedla bi bila naša teža še bolj skoncentrirana na enem mestu in bi tako težavo lahko še povečali, saj teža ne bi bila porazdeljena. Iščejo se rešitve, kako to škodo čim bolj minimalizirati, vendar jo lahko popolnoma odpravimo le tako, da se na konja sploh ne bi usedli.
• Brzde in uzde povzročajo bolečino in škodo na živcih, zobeh, jeziku ter okusu. Pri taki praksi ne moremo govoriti o ničemer drugem kot o prevladi in kontroli drugega bitja. Nena brzd ne uporablja.
• Pri tekmovalnih konjih je uporaba biča stalna praksa in se uporablja vedno. Za uporabo bičev se trenutno vzpodbuja, da se le-ti ne bi uporabljali kot kazen, ampak kot spodbuda. Govorimo torej o tem, kako pravilno bičati bitje, ki ga imamo radi. Mnenje, da imajo konji bolj trpežno kožo kot ljudje, ne velja, dokazano namreč čutijo udarec biča enako kot mi. Udarec velja za premočnega šele v primeru, ko koža poči.

 

Psihofizične motnje kot posledice jahanja

Konj je naučen, da se pri delu s človekom odziva po principu strahospoštovanja. Nena pojasnjuje, da v konjeništvu konji sodelujejo iz strahu in ne iz medsebojnega zaupanja, spoštovanja ali harmonije. V naravnem okolju je konj vedno tisti, ki pobegne in se ne bo nikoli zoperstavil. Na konja apliciramo tolikšen pritisk, da se na koncu vda in stori željeno. Ren Hurst ravno tako opozarja, da so konji, s katerimi preživljamo čas, v stanju naučene nemoči, kjer ne morejo izkusiti svojega naravnega vedenja in so tako le prazne verzije samih sebe. Ljudje ne poznamo konja v naravnem okolju in si ne moremo predstavljati, kako bi se to čuteče bitje drugače vedlo.
Na ponavljajoče se frustracije se ta senzibilna žival čustveno izklopi in postane dolgoročno apatična ali celo depresivna. V konjeništvu se to smatra kot »lenoba«. Konji svoje nezadovoljstvo kažejo na očitne, a subtilne znake, ki jih ljudje venomer preslišimo: umikanje glave, položaj ušes, pisana obrazna mimika, zakrčene mišice, nesproščena drža telesa. Človek to pojasnjuje z najpogostejšim izgovorom: »Danes je pa konj malo muhast/tečen«.
Pojavljajo se tudi stereotipije ali nesmiselna, ponavljajoča se patološka vedenja, ki lahko vodijo tudi do samouničevanja ali agresije.

 

Ali je konjeništvo živalim prijazna dejavnost? Kako ravnamo s konji v Sloveniji?

Strokovna delavka v konjeništvu ter vodja posesti Mali raj, Nena Rajšek, opozarja, da konjeništvo absolutno ni prijazna dejavnost, pa najsi gre za šolske oz. rekreativne konje, za rejne konje ali konje v vlogi domačih živali.
Nena je z jahanjem pričela že pri šestih letih in intenzivno trenirala slabih dvajset let. Ko je dopolnila šestnajst let, si je kupila svojega konja. Konj, ki mu je nadela ime Ganimed, je takrat imel dve leti. Konje se navadno začne jahati med njihovim drugim in tretjim letom, sama pa je začela, ko je Ganimed dopolnil štiri leta. Nena pojasnjuje, da konji fizično dozorijo šele med šestim in osmim letom in je tako z jahanjem pričela absolutno prehitro. Z Ganimedom se je pripravljala na tekmovanja ter opravila začetno inštruktorsko licenco. Preko biotehniške šole je končala program nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) ter si s tem pridobila naziv strokovne delavke v konjeništvu.
Po osmih letih jahanja je opazila, da so se pri Ganimedu začele pojavljati resne fizične težave predvsem v križu in nogah, imel pa je tudi zaplete z želodčnimi čiri. Ravno tako se mu je poslabšalo njegovo psihološko stanje, kar se je izražalo posebej v nervozi. Opozorila je, da je z njim ravnala zelo previdno, pa je do travm kljub temu prišlo. Ker ima svojega prijatelja neizmerno rada, mu ni več želela škodovati ter se je zato klasičnemu načinu jahanja odpovedala.
Danes se poslužuje koncepta rehabilitacijskega treninga, kjer je s konjem veliko dela na tleh. Opisuje ga kot nekakšno jogo, ki temelji na nereguliranem in neprisilnem gibanju konja. Tak način dela jača njegove jedrne mišice in ga vodi v uravnotežen položaj, tako je konju udobno in se počuti prijetno. Tovrsten pristop blagodejno vpliva na konjevo psihološko stanje, saj ne vključuje nobene prisile in ne povzroča nobenih frustracij. Rehabilitacijski treningi dovoljujejo jahanja dva do štiri krat na teden po dvajset minut. Za primerjavo, v jahalnih krožkih se konje navadno jaha dve do štiri ure vsak dan, večino časa pa ti konji preživijo v boksih, ki so veliki 3.5 m x 3.5 m, ter čakajo na kandidate.

 

FOTO: Pixabay

 

Konji v naravnem okolju živijo v čredi po principu hierarhije. Prehodijo okrog 20 km na dan. Iščejo primerno travo, ki jo konzumirajo v manjših količinah, so ves čas v gibanju ter se ne zadržujejo na enem mestu. Ne razlikujejo med dnevom in nočjo, saj v dnevu počivajo samo 20 min oz. do 1 h, uležejo pa se le za 10 min, ko padejo v globoki spanec.
V Malem raju so konji prosti, sami med seboj si usklajujejo osnovne potrebe, se odločajo, kdaj bodo pod streho, kdaj se bodo igrali in kdaj bodo jedli. Zaradi redne dinamike so konji umirjeni in brez stresa. Z zapiranjem v bokse, kar je danes še vedno najbolj razširjen princip oskrbovanja, jim omejimo gibanje, odvzamemo socialne stike in prevzamemo doziranje hrane. S takim načinom uhlevljanja imajo dinamiko prekinjeno. Konj je izredno prvinska žival, njegov ustroj je še vedno enak kot pred več tisoč leti, ko je še romal po stepi. V modernem načinu uhlevljanja pa se jim ponudi le dve do dvanajst ur izpusta v omejeni površini. Športni konji lahko v boksih živijo celo stalno in so izpuščeni le za čas treninga in tekmovanj.

V Sloveniji imamo okrog sto konjeniških posesti, od tega lahko na prste preštejemo, koliko jih ne uporablja biča. Nekatere posesti, ki ponujajo šolo jahanja ter oskrbo za druge konje, se resda trudijo imeti bolj prijazen pristop do konjev, vendar Nena poudarja, da takoj ko se dela za profit, dobiček dobi prednost. Stranka le mora dobiti, kar je plačala. Delo s konji po principu pozitivnega nagrajevanja oz. pozitivne psihologije je zanemarljivo, saj se ga poslužuje izredno malo posameznikov. V šolskem ter športnem sistemu ni prisotno, tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu ne. Danes je konjeništvo najbolj razširjeno v Ameriki, Angliji, Nemčiji in na Nizozemskem.

Med obiskom na posesti Mali raj sem bila očarana nad živalmi, ki tam domujejo. Živali so se vedle popolnoma drugače, kot sem vajena. Pujsek Rozi je poskakoval in pozdravljal kot veseli kužek in prav nič ni bil debel, njegove noge so se mi zdele precej dolge, a pravzaprav niso bile, le trebuh je imel toliko manjši. Ko sem pristopila h konjem, sem se med njimi lahko sprehajala čisto brezskrbno in prav nič mi ni bilo treba paziti, da bi me kateri od njih hotel brcniti, saj zato nimajo nobenega razloga. Konji do mene še nikoli niso pristopili na tak način, kot sem ga doživela na tem posestvu. Približali so se mi s svojo glavo ob mojo, Nena pa mi je pojasnila, da se tako spoznavajo tudi med seboj. Priložnost sem imela spoznati tudi Ganimeda, ki je danes star 15 let. Nena razloži, da je njen prijatelj izredno napredoval, odkar živi prosto zunaj in odkar se poslužujeta rehabilitacijskega treninga. Izboljšali sta se tako njegovo psihološko kot tudi fizično stanje. Se ne upira, prijetno mu je sodelovati in je pri delu zadovoljen. Popravilo se je njegovo stanje kopit, njegove mišice so mehkejše, manj zategnjene, njegovo gibanje je vidno bolj sproščeno in neovirano. Te težave so se v klasičnem sistemu dela in bivanja kar naprej vrstile, sedaj pa do poškodb ne prihaja več, zaradi okrepljenega imunskega sistema pa tudi nikoli ni bolan.

 

FOTO: Nena Rajšek, Andraž Simončič

 

Življenjska doba konj se razlikuje glede na to, kje se konj nahaja. Športni konji ter konji, namenjeni domači rekreaciji, imajo življenjsko dobo 15-20 let. Pri teh letih jih človek evtanazira zaradi poškodb, nekateri gredo tudi v klavnico in so namenjeni za meso. Niso vsi konji primerni za uživanje, saj športni konji tekom življenja dobijo kar nekaj zdravil, kot so antibiotiki, kortikosteroidi, zdravila s protibolečinskimi učinkovinami, pred tekmovanji pa tudi poživila. Veliko konjev zaradi poškodb evtanazirajo že v 6. letu starosti. Konji v ujetništvu brez bremen lahko doživijo 30 let.

 

Zakaj torej konje jahamo?

Ljudje imamo konje zelo radi. Skozi jahanje do njih gojimo ljubezen, ki je zelo globoka, zato se še toliko težje iskreno vprašamo o našem odnosu do njih. Tudi mačke in pse imamo radi, vendar njih ne jahamo. Konji so resda visoke, močne in mogočne živali, so atleti, ki zmorejo teči na dolge proge, vendar to velja za konja v njegovem naravnem okolju, brez dodanega človeškega faktorja. Jezdenje jih boli in na dolgi rok povzroča tako fizične kot psihične težave. Jahanje zaradi profita, lastne zabave, emocionalne zapolnitve in izražanja ljubezni je izkoriščanje; to je predpostavka, da so konji namenjeni nam za uporabo. Ali vsem bitjem v naših življenjih na tak način izkazujemo ljubezen?
Preveč pozornosti namenjamo ugotavljanju načina jahanja, ki bi za konje bil najmanj škodljiv, pri tem pa zanemarjamo etično stališče o izkoriščanju drugega bitja za svoje potrebe. Za razvoj človeštva je bilo »sodelovanje« človeka s konjem resda nujno potrebno, pa je temu danes še vedno tako? Koliko časa bodo te plemenite živali še naši služabniki in ne družabniki? Brezpogojna ljubezen nudi prijateljstvo izven omejitev naših pričakovanj in zahtev ter stremi k pomoči čutečemu bitju, pa naj bo to naš otrok, naš partner, hišni ljubljenček ali konj, da tekom življenja doseže najboljšo verzijo samega sebe.

 

Avtorica: Lana Luna Večerin

Objavljeno: 5.3.2024

Viri:

https://www.peta.org/about-peta/faq/how-does-peta-feel-about-horseback-riding/ 
(Avtorji: organizacija PETA, februar 2024)

https://bitesizevegan.org/is-horse-riding-cruel-is-it-vegan/ 
(Avtorica: Emily Moran Barwick, maj/avgust 2023)

Nena Rajšek: strokovna delavka v konjeništvu; vodja posestva Mali raj, Maribor; vodja veganske slaščičarne Cukrdoza, Maribor.